Križna vez

Poškodba sprednje križne vezi (LCA) je najpogostejša poškodba kolenskih vezi, zaradi vse večjega športnega udejstvovanja ljudi pa njena pogostost še narašča. Ker so poškodovanci večinoma mladi ter delovno in športno aktivni, je tudi pogost vzrok za odsotnost z dela oziroma opustitev športnih aktivnosti.

Poškodba LCA je razmeroma pogosta zlasti pri športih, kot so nogomet, košarka, smučanje. Več poškodb LCA je pri mlajših ljudeh. Na splošno je njihovo število večje pri moških kot pri ženskah, čeprav je v zadnjem času opaziti povečano število teh poškodb tudi pri ženskah. Raztrganina sprednje križne vezi povzroča nestabilnost kolena in ponavljajoče se nefiziološke premike v tem sklepu, kar povečuje možnost za poškodbo drugih struktur v sklepu in nastanek artroze. Edini učinkovit način stabilizacije je operativna rekonstrukcija sprednje križne vezi. Poseg je zlasti priporočljiv pri aktivnih posameznikih. Najprej pregled in ocena stanja.

Zdravljenje je lahko konzervativno ali operativno. Ne glede na to, za kaj se bomo odločili, je zelo pomembno, da čim prej ugotovimo natančno stanje poškodovanega kolena in na podlagi diagnoze naredimo celoten načrt zdravljenja s približnimi časovnimi okviri. Nepravočasno ukrepanje vodi do podaljšanja procesa zdravljenja ali celo do nepopravljive škode na kolenskem sklepu.Zelo pomembno je, da se zavedamo, da moramo vsakega bolnika obravnavati individualno. Redko gre za izolirano poškodbo sprednje križne vezi; v večini primerov gre za združeno poškodbo več anatomskih struktur kolenskega sklepa.

Cilj zgodnjega zdravljenja je, da čim prej dobimo popolno gibljivo neboleče koleno in dosežemo stabilnost sklepa. Prvi korak pa je hlajenje z ledom, fizioterapija in morebitna opornica. V akutni fazi je pregled zelo otežen zaradi bolečin, tako da se skušamo izogibati bolečih gibov in testov. Oceno stanja sprednje križne vezi, ki je zaradi bolečin bolj okvirna, nam omogoča več testov, kot so predalčni fenomen, Lachmanov test in pivot Shift. Najprej naredimo nekaj rentgenskih posnetkov, za postavitev natančne diagnoze stanja sprednje križne vezi in druge anatomske strukture v kolenu in ob njem ter za načrtovanje zdravljenja pa nam je v veliko pomoč magnetna resonanca (o čemer pišemo na strani 8), ki ni invazivna niti škodljiva, da pa veliko informacij.

Operativno zdravljenje

Velik napredek oziroma prava revolucija pri rekonstrukciji sprednje križne vezi je bila artroskopska rekonstrukcija, ki je zdaj razširjena po vsem svetu. Artroskopska tehnika ima velike prednosti, ker omogoča natančno postavitev kostnih tunelov, kar je eden od odločilnih dejavnikov za uspeh operacije. Le natančna postavitev teh tunelov omogoča dobro delovanje rekonstruirane vezi z njeno primerno napetostno obremenitvijo in dopušča popoln obseg gibov kolena. Artroskopska tehnika zaradi minimalne invazivnosti povzroča manj bolečin in tako omogoča hitrejšo rehabilitacijo, postoperativna brazgotina je kozmetično sprejemljivejša. Potek operacije Pred operativnim posegom se je treba odločiti še za vrsto rekonstrukcije križne vezi. Kolenski sklep je namreč pri posameznikih anatomsko zelo različen tako po velikosti kolena v celoti kot posameznih struktur, kar vpliva na odločitev, katero operativno tehniko bomo izbrali. Po predoperativni pripravi in namestitvi bolnika na operacijsko mizo začnemo artroskopijo, ugotavljamo stanje meniskusa in hrustanca ter v primeru poškodbe tega oskrbimo. Nato pregledamo zadnjo in sprednjo križno vez, da ugotovimo, ali gre za delno ali popolno poškodbo sprednje križne vezi oziroma ali je raztrgan en snop ali oba. Pri delni poškodbi previdno odstranimo ostanke križne vezi, pri čemer poskušamo kar najbolj ohraniti anatomsko strukturo, kar nam pomaga pri čim bolj anatomski rekonstrukciji. Pri tem ne gre za premagovanje narave, ampak za pomoč pri vzpostavljanju naravnega stanja z operativno tehniko. Izmerimo velikost narastišča vezi na stegnenici in golenici in se odločimo, ali bomo naredili enojno ali dvojno rekonstrukcijo snopa, v vsakem primeru pa mora biti rekonstrukcija anatomska. Nato odvzamemo transplantat, ki ga med artroskopsko rekonstrukcijo pripravi asistent operaterja. Po oceni iz različnih kotov določimo in označimo mesto za oba snopa na stegnenici, s svedrom pa naredimo tunela za posterolateralni in anteromedialni snop. Med operacijo se ves čas koordiniramo z asistentom, ki pripravlja transplantat, da je dolžina in širina tunelov usklajena s transplantatom. Sledi podoben postopek na golenici.
Po uvajanju obeh transplantatov in pritrditvi na stegnenici in golenici sledi zadnja kontrola z artroskopom, pri kateri ugotavljamo, v kolikšni meri je obnova anatomije sprednje križne vezi uspela. Nato rano zašijemo, pokrijemo koleno in takoj začnemo hladiti z ledom.

Raziskave so pokazale, da je dobra in učinkovita rehabilitacija ključnega pomena za pridobitev enake stopnje zmogljivosti, kakršno je posameznik imel pred poškodbo. Rehabilitacijo po operaciji sprednje križne vezi zaradi procesov celjenja in obnove tkiv razdelimo na več obdobij. Prvo je obdobje zgodnje pooperativne rehabilitacije, ki traja šest tednov. V tem času je potrebna maksimalna previdnost in zaščita kolenskega sklepa. Bolečina in oteklina sta takrat najmočnejši, zato moramo koleno večkrat na dan hladiti s hladilnimi vrečkami. Pacienta naučimo vstajanja s popolnoma iztegnjeno nogo ob pomoči bergel, aktivnega napenjanja sprednje stegenske mišice in aktivnega gibanja pogačice v vseh štirih smereh.

Gibljivost kolena se po operaciji bistveno zmanjša, zato ga začnemo razgibavati na kinematični opornici. Poudariti velja, da je v tem obdobju zelo porušena kontrola sprednje stegenske mišice, kar povzroča slabo stabilnost kolenskega sklepa, zato začnemo z lažjimi vajami za ravnotežje. Drugo obdobje je zdraviliška rehabilitacija, ki traja od šestega do dvanajstega tedna po operaciji. V tem času stopnjujemo vaje za povečanje moči vseh obkolenskih mišič (vaje z utežjo, fitnes) in povečamo zahtevnost vadbe za ravnotežje. Tretje je obdobje pozne, specifične rehabilitacije, ki traja od dvanajstega do dvajsetega tedna po operaciji. Glavni cilj je doseči maksimalno napetost, moč in vzdržljivost mišic.